Lovska družina Col

Nazaj k naravi

Piki in Miki

Pozno spomladi je šel oče gledat, kako raste krompir. Skrbno si ga je ogledoval. Kazalo je, da bo lep pridelek.

Iz zamišljenosti ga je zbudilo čudno piskanje. Šel je za glasom in za brinovim grmom opazil dve čisto majhni srnici. Previdno je odšel proč, ne da bi se ju dotaknil. Vedel je, da se tega ne sme.Drugo jutro je spet šel tam mimo. Srnici sta bili še vedno tam. Vsake toliko časa sta se oglasili.Doma nam je povedab kaj je videl. V si bi ju radi šli pogledat, a nam oče ni pustil. Rekel nam je: “Če bojo jutri še tam, ju bom prinesel domov.”

In drugi dan zjutraj pride oče domov z dvema srnicama v naročju. Bili sta komaj še živi. Žalostno sta nas gledali, kot bi prosili, naj jima pomagamo.Kupili smo stekleničko z dudo in jima dajali piti mleko. Vsak dan sta v č spili in postajali vse bolj živahni. Hodili sta za nami po hiši in na polje. Če smo se jima skrili, sta se začeli oglašati.Po dobrih dveh tednih pa sta Piki in Miki – tako smo ju poimenovali – spet postali bolj žalostni. Zboleli sta. Dobili sta drisko. Neko popoldne je poginil Miki, drugi dan še Piki… Morali smo ju zakopati. Bili smo žalostni. Spraševali smo se: “Zakaj sta poginili? Smo jima dajali preveč mleka? Je bilo mleko premalo zredčeno? Premrzlo? Pretoplo?” Nazadnj  je oče sklenil: ‘:Moral bi ju peljati k veterinarju, da bi jima dal zdravilo. Če bi pomagalo… Čeprav smo ju negovali in hranili, jima nismo mogli dati tistega, kar bi jima dala mati za brinovim grmom na gmajni…”

Meni je ostal le žalosten spomin na srnici in fotografije v albumu…

To se je zgodilo leta 1995…

 

Miran Bajc, 5. r., šol. l. 1998/99

Višnje