Lovska družina Col

Nazaj k naravi

Štiriindvajset od sedemindvajset

S polhi me je zastrupil že moj stari oče. Dostikrat mi je pravil, kako jih je lovil. Tudi nekaj škrinc mi je dal…

Neko popoldne sem sklenil, da bom poskusil tudi jaz nastaviti polhom. Hitro sem napisal nalogo in hitel pripravit škrince…Za hišo nam raste lesnika. Njeni kisli plodovi so imenitna vaba za polhe. Lesnike sem narezal na koščke in jih nataknil na žico v škrincah. Polil sem jih tudi z žganjem, v katerem sem namakal klinčke. Ta vonj privabi polhe…S polnim nahrbtnikom škrinc sem odhitel proti Križni Gori… Nahrbtnik je bil težak in oprtnice so me tiščale. Ko sem prisopihal v Kamni vrh, sem z utrujenih ramen odvrgel nahrbtnik in si začel ogledovati, kje polhi mečejo z bukev žir in z lesk lešnikove lupine. Nato sem nasekal palice in pohitel z nas­tavljanjem, saj se je že začelo mračiti…

Domov sem se vrnil že v temi, tako da sta mama in tata že skrbela, kod hodim. Zaspal sem z mislimi na polhe…Ponoči sem se prebudil. Noč je bila jasna in mirna. Najraje bi vstal in šel pogledat, koliko se jih je že ulovilo. Zjutraj sem bil že zgodaj pokonci. Prišla sta Fride in Marko Krštofov. Z očetom so se dogovorili, na grejo na zajca. Pridružil sem se jim tudi jaz. Pod Križno Goro smo jo mahnili vsak po svoje…      Štiriindvajset od sedemindvajsetih škrinc je bilo polnih! Se najbolj sem bil vesel velikega polha, ki je meril štiri prste čez hrbet! Ulovil se je v “doplarco” – to je ena škrinca za dva polha. Dal mi jo je stari oče.

Na poti domov sem se pridružillovcem, ki so se vračali brez plena.

Za kosilo nam je mama pripravila polšji rižot. Vsi smo se do sitega najedli…

 

Marko Tratnik, 6. r.; šol. l. 1998/99

Žagolič