Lovska družina Col

Nazaj k naravi

Divjad

Srnjad:

Na območju naše lovske družine je srnjad večinska divjad, enakomerno zastopana po vsem lovišču. Ima primerne prehrambene pogoje, ustrezno bivalno okolje in le risa kot naravnega selektorja.
Odvzem srnjadi iz lovišča je prikazan v tabeli 1, trendi pa na grafih od 1 – 5.
Ugotovitev, da je odvzem srnjadi do leta 1976 (takrat je bil sprejet nov zakon o lovu) enakomeren in se giblje med 35 in 45 kosi letno, ter da močno naraste po leto 80, ni naključje. Neobvezna oddaja, “eksistenčna” navezanost podeželja na divjačino, manjše število lovcev in nesistematično zbiranje podatkov, kažejo na majhno donos¬nost lovišča v vseh povojnih letih. Novi zakon je temeljito počistil s starimi navadami, kar nazorno kaže graf št.l. Negativen nihaj v letih 87/89 je posledica černobilske nesreče, manjši odstrel v letu 97/98 pa lahko razložimo z večjo prisotnostjo risa. Analize letnih odstrelov kažejo na bistveno manjši odvzem v revirju Hrušice in Nanosa, kjer je ris stalno prisoten.
Razvojni trendi nam potrjujejo pravilnost zmernih posegov v populacijo. Velika nihanja nastajajo takrat, ko se ruši sistem ravnovesja in se s posegi preveč spreminjajo medvrstni populacijski odnosi. To se v analiziranem opdobju v LD Col ni dogajalo.

 

Jelenjad:

Načrtno gospodarjenje z jelenjadjo se je začelo šele po letu 1960, ko je le ta bila v vid¬nem porastu. Ocenjujemo, da je število jelenjadi bilo največje od leta 1980 do 1990. Po letu 1990 se je število jelenjadi postopoma zmanjševalo, zlasti pa se je ožal krog stalne naselitve. Veliko manj jo je na območju Križne gore, manj pa tudi na Nanosu in v Hrušici. Ocenjujemo, da je k odseljevanju pripomoglo intenzivno krmIje¬nje v loviščih sosednjih LD in zelo povečan odstrel v osrednjem delu jelenje populacije.
Izvzem jelenjadi je izrazito vezan na številčnost populacije in je z določenim časovnim zamikom dobro usklajena. Kulminacija izvzema se pojavi okrog leta 80, nato pa se umiri.
Gospodarjenje z jelenjadjo je določeno na nivoju bazena, zato tudi razvojni trendi ožjega območja (napr. LD) niso primerljivi.

 

Gams:

Pred letom 1959 je bil gams v našem lovišču le naključno izgubljena po amezna žival, ki se je iz ldrijskega hribovja odpravila proti jugu. Leta 1959 je LD Hrenovice v Nanoški masiv naselila skupino 8-ih živali, ki so bile odlovljene na južnih pobočjih Kamniških Alp. Očitno so bivalni in prehrambeni pogoji gamsu ustrezali, saj se je dokaj hitro razširil na celoten Nanoški masiv.  Kasneje, po letu 1970, se gamse opazi tudi na južnih pobočjih Križne gore, Strlic in Svetega Duha, in stalno, v tropih, na severnih pobočjih Nanosa, od Sanabora do Bele.         .
Ocenjujemo, da je populacija gamsa pri nas teritorialno pogojena in da naseljuje res najbolj gamsje terene. Do leta 1980 odstrel gamsa ni bil dovol¬jen. Kasneje je bil dovoljen, vendar s ciljem, trajno ohraniti gamse na tem območju. Po letu1990 je bil lov na gamsa ponovno prepovedan. Sosednje lovske družine (zlasti LD Nanos) so vztrajale na povečanju števila osnovne črede, ki bi omogočala širitev gamsa tudi na planoto Nanosa.
Po nekaj letih je zaživelo tudi bazensko gospodarjenje, ki pa, vsaj po naših ocenah, bistveno ne spreminja populacijskih odnosov gamsov na našem območju. V naši LD so le-ti pretežno v teritorialno in gravitacijsko zaključenem območju.

 

Divji prašič:

Ta zelo “inteligentna” in prilagodljiva divjad se občasno pojavlja po vsem lovišču, prevladuje pa v deželi kostanja in želoda (Sanabor). Ob vsako¬letnih “pohodih” povzroča manjše škode na kmetijskih površinah – zlasti na travnikih. Naše lovišče nima veliko primernih površin za gojitev prašičev. Stalno krmljenje ni donosno. Poleg materialne škode je še bolj izpostavljeno vprašanje odškodnin lastnikom kmetijskih zemljišč. Le-ti se težko sprijazni¬jo s povzročeno škodo in velikokrat zahtevajo previsoke odškodnine. Morda si prašiča lahko privoščimo le dovolj stran od kmetijskih površin in le ob dopolnilnem krmljenju in ustrezni zaščiti. Ali pa tudi ne !?
Poljski zajec:
Do leta 1965 je bil poljski zajec zelo pomembna lovna divjad. Že pripovedovanja starejših lovcev so največkrat vezana na zajčje love, dobre pse goniče in velikokrat domiseina strelna orožja. Zajcev je bilo veliko, lov pa vedno zanimiv in bogat. Zaradi neznanih razlogov se je število zajcev začelo hitro manjšati, čeprav se pogoji tako hitro le niso spreminjali. Prav pri zajcu se niso pojavila značilna nihanja, povezana z naraščanjem plenilcev. Hitro upadanje števila so želeli preprečiti z nabavo dodatnih živali, ki, naj bi “osvežili” kri. Zajce, nabavljene preko LZ Slovenije, so v lovišče vlagali od 1959 do 1970 (od 20 do 30 kosov naenkrat). Kljub velikim prizadevanjem, da bi ohranili zajčjo populacijo, se stanje bistveno ni izboljšalo. Tudi sim¬boličen odstrel in sorazmerno majhni agromelioracijski posegi niso izboljšali številčnosti vse do danes. Odstrel (tabela 6 in graf 15) nam nazorno prikazu¬je, da je populacija zajca še vedno v krizi in da trendi ne kažejo pozitivnega preobrata. Zato le upamo lahko, da bomo nekoč ponovno živeli “z zajcem v vsakem grmu”.

 

Divji petelin:

Divji petelin je bil do leta 1980 v našem lovišču stalna divjad. Kraljeval je na števil¬nih rastiščih (Črni rob, Vrh Ilovc, Suhi vrh, Kamni vrh, Štefanov hrib, Veliki vrh). Zakaj je zapustil rastišča v našem lovišču, ni znano, saj se niso spremenile ne prehrambene ne bivalne razmere. Danes je še vedno prisoten na pobočjih Nanosa in v Tmovskem gozdu, a tudi tu maloštevilno.

 

Fazan:

V lovišču LD Col fazan nikoli ni zaživel. Poskusne naselitve so bile vedno neuspešne. Fazane so vlagali od Sanabora do Bele vse do leta 1962. Zakaj so bili vsi poizkusi neuspešni ni znano. Kaj neki je manjkalo sanaborski koruzi?

 

Kotoma:

Pogosta na obronkih Kovka, nad Žagoličem, Malim Poljem in nad Podkrajem, vse do leta 1990. Tudi kotorne so občasno vlagali (1958.,1960.,1964. leta), a so bili poizkusi večje širitve neuspešni.

 

Gozdni jereb:

V našem lovišču pogosta, neopazna gozdna kura. Živi v sredogorju in z značilnim frfotanjem preplaši marsikaterega obiskovalca. Lov nanjo je bil v preteklosti zanimiv tudi za številne lovske goste, ki so kar pogosto klicali jereba v naših loviščih.Danes je jereb zaščitena vrsta.

 

Medved:

Načeloma živi odmaknjeno, v strnjenih gozdovih Nanosa, Hrušice in Križne gore. Občasno se sprehodi po celem lovišču in pogosto izzove pre¬plah med ljudmi. Ne povzroča velikih škod (sem ter tja po§koduje kak čebel¬njak), saj prebivalci nimajo drobnice, ki bi jo napadal. Že krajevna imena (Medvejšk, pri Medvedu, Medvedovše) nam pričajo, da je medved tu doma. Z opuščanjem kmetovanja so pogoji bivanja iz leta v leto boljši. Upamo lahko, da bo kljub temu ostal v gozdu, zvest svojemu brlogu.

 

Ris:

Ponosna in “čudovita” mačka je zaradi pretiranega odstrela (1ovčev konkurent) ob koncu 19. stoletja izginila. S ciljem, da se med divjad ponovno vnese naravni selektor, je bil ris ponovno naseljen na Ko¬čevskem, 1973. leta. Ris je bil odlovljen na Češkem. Danes že poseljuje skoraj vso Slovenijo in dokaj rigorozno posega zlasti v populacijo srnjadi. O naselitvi risa si tudi strokovnjaki niso bili enotni. Ali so imeli prav tisti, ki so ga ponovno naselili, bo pokazal čas. Ze danes ima pomemben vpliv na populacijo divjadi, ali je pozitiven ali ne, pa še ni ugotovljeno.

 

Jazbec:

Številčnost jazbeca se je občutno zmanjšala. Le občasno se pojavi na koruznih njivah in vedno redkejše so sveže sledi samotnega ponočnjaka. Ocenjujemo, da je steklina pokončala številne jazbece in da se v novih pogojih le težko razmnoži.
Ker z analizo gospodarjenja s prostoživečimi živalmi ni mišljen opis posameznih vrst, želimo opozoriti na vse ostare le z naštevanjem. V lovišču so stalno prisotne še sledeče vrste: razne ujede, več vrst sov, mačke, lisice, kune, številne ptice… Da, to je velika in pestra družina, ki živi v naravnem okolju, v “preštudiranih” odnosih in ni obremenjena z birokratskim načrtovanjem in suhoparnimi evidencami.
Ohranitev te druščine pomeni tudi ohranitev človeštva. Se več – ohranitev samega sebe.

 

Silvester Peljhan
in Iztok Koren
Podatke zbral Emil Kovšca