Lovska družina Col

Nazaj k naravi

Siva čaplja v našem lovišču

Leto 1995… Dnevi so bili krajši in krajši in čez noč je bila tu jesen… Oktobrska jutra so bila vse bolj hladna in megla se je vse večkrat valila po dolinah.

Tisto jutro pa je bilo nebo kristalno čisto in greh bi bil, če ne bi šel v na­ravo. Najlepši čas za zajca je v takih dneh.

Gozdno tišino so motili le šumi odpadajočega listja… Nisem bil še daleč od vasi, ko zaslišim močan šum! Blizu mene je vzletela kanja. Le kaj ima tam pod grmom, sem pomislil in se previdno bližal. Ne, saj to ni mogoče! Na tleh je nemočna ležala velika ptica, ki sem j o takoj spoznal – siva čaplja! Previdno sem jo prijel.  Ni se branila. Iz hrbta ji je roparica iztrgala velik kos mesa…

Morda se je čaplja utrujena spustila na tla, da bi počivala, in jo je pre­senetila kanja… Morda jo je plenilec napadel že v zraku in jo poškodoval, da ni mogla leteti dalje…

Odhitel sem domov, s čapljo pod roko, in takoj poklical zavod za varstvo živali. Zal je bilo vse zaman… Preden so prišli, je plemenita ptica poginila…

Oddal sem jo Novo Gorico, na Zvezo lovskih družin, kjer še danes krasi prostor… .

Narava sama poskrbi za to, da da vsem vrstam približno enake možnosti za razvoj in obstanek. Zdi se mi, da je boj za obstanek v naravi včasih še krutejši kot med ljudmi…

 

Ciril Tratnik


Divji maček nad Sanaborom

To je bilo še takrat, ko se je divje mačke še lahko lovilo…                          \

Na Colu je v navadi, da gremo lovci v nedeljo zjutraj najprej k jutranji maši, spravit se z Bogom; po maši se dobimo za cerkvijo in naredimo lovski

načrt za tisto nedeljo…                                                    ­

Tako je bilo tudi tistega mračnega nedeljskega jutra… Stari Krištof je predlagal: “Danes bi zajagali proti Grahovniku. Le še čaj si grem skuhat…”

In gremo, Krištof in njegov sin Marko, Fridetovi in jaz s psom Carom… Krištof in Fridetovi šli zastavit, z Markom pa sva šla v pogon. Car je kmalu zalajal, ani gonil-Iajalje na mestu! Nekaj ima, sem pomislil in podvizal proti laježu. In nisem se motil – Car se je zaganjal ob deblu drevesa! V krošnji pa je jezno sopihala divja mačka! Umiril sem se, pomeril in ustreliL.. Maček, se je malo stresel in padel ravno k mojim nogam… Preden sem lahko karkoli sto’­ril, je Car že stresal mačka in jezno renč al. Ostro sem mu ukazal: “Car, pusti!” Pogledal me je, kot da mu delam veliko krivico, češ – saj je maček tudi moj! V seeno je ubogal in plen spustil.

Previdno sem ga dvignil in ga pobožal po gostem, mehkem kožuhu… Car pa je lajal in skakalokoli mene.

“Takšne mačje mrcine pa še nisem videl!” je Krištof občudujoče gledal zverinico, ko smo na zbornem mestu prišli skupaj.

Res je bil velik mačkon. Skoraj osem kilogramov je tehtal.

Obeljeni lobanji pa je bila dodeljena srebrna medalja…

 

Ciril Tratnik


Kosmata zgodba

Največja želja vsakega lovca je prav gotovo ta, da vsaj enkrat v svoji lovski karieri ustreli nekaj velikega. Konkretnega. Oprijemljivega. Medveda…

Pred par leti se je po naši okolici spreha­jal en velik in na pogled precej grozen kos­matinec, ki je v nas, otrocih, zbujal strah in trepet, pri naših  tarših pa zaskrbljenost. Nikogar se ni bal. Cisto sproščen se je spre­hajal naokrog, predvsem ponoči. Iskal je seveda hrano in zgodilo se je, da ga je pre­mamil med iz čebelnjakov, ki jih jmajo v naših krajih ‘Tropinarji’, oziroma’ Skrplje’ , kot tudi pravimo prebivalcem Vipavske doline. Razbil je panj ter si postregel z medom. Moram pa priznati, da se mi s tem nismo preveč obremenjevali.

Toda stvar je postajala vse bolj resna. Izkazalo se je, da je medved zelo močan in nevaren. Lahko bi ogrozil nas, otroke, ki smo hodili v šolo. Zato je lovsko društvo sklicalo poseben sestanek, na katerem se je odločalo o medve­dovi usodi. Sklenili so, da ga je treba odstranit  Ubiti. Čimprej, tem bolje.

Lovci iz bližnje okolice so pljunili v roke. Cakali in zalezovali so zverino, podvig pa je uspel Davorinu Hladniku. Kosmatinca je ubil ponoči, zjutraj pa so ga s prikolico pripeljali na domače dvorišče, kjer smo si ga lahko vsi ( ogledali in ga tudi fotografirali.

Tako se je končala kosmata zgodba. Medveda so pojedli ljubitelji divjačine, njegova koža pa ustroj ena visi na steni v hiši ponosnega uplenitelja.

 

Valentina Srebot

Hrušica


Nekam na široko je hodil…

Stric Janez Ulinov je* najstarejši lovec na Colu. Obiskal sem ga doma in on mi je pripovedoval razne dogodivščine z njegovih lovov.

“… Nekoč, ko sem bil lovski čuvaj, so prišli italijanski lovski gostje k . nam na lov. To je že precej let nazaj. Zmenili smo se, da gremo l}a smjaka. Krenili smo proti Vodicam. Vedel sem za lepega smjaka tam nad Skolarjem.Pri breznu, pri Lazarju, smo pustili avto in se peš odpravili po gozdu. Na jasi, deloma porasli z leskovim grmovjem, se je nenadoma slišalo neko lomastenje. Ta bo pa velik, so ugibali Italijani. Toda ta smjak je prišel po dveh nogah, širok in velik, Italijani pa niso mogli niti prijeti ze. puško, tako hitro se je medved premikal. Sel je mimo nas. Italijani so bili prestrašeni, bili so en čas tiho. Nekaj je zasmrdelo. Verjetno se je podelal medo, vsaj tak vtis so delali Italijani. Jaz sem pa vedel, od kod prihaja duh. En Italijan je hodil nekam široko, toda pustiva to.

Kaj si vprašal, če rad ubijam?

Ne, jaz imam rad živali. Uplenim le tiste, ki jih po lovski vesti lahko…”

Pokazal mi je sobo, v kateri ima trofeje in nagačene ptice, kune, lisice. Ima tudi nagra­jene čekane divjega merjasca.

 

GREGOR Puc, 5. T., šoI.I. 1993/94*

Col


V jutranji zori…

V jutranji zori se lovec zbudi,
puško vzame, na lov odhiti.

Počasi on stopa in se ozira,
da videl bi smo, ki lesko obira.

Naenkrat se zdrzne in obstoji,
medveda zagleda, ob štoru leži.

Prime za puško, nabasal bi jo,
a groza ga prime, patronov ni bilo…

TOMAŽ Bizjak, 5. r.; šol.l. 1994/95
Bela