Lovska družina Col

Nazaj k naravi

Piki in Miki

Pozno spomladi je šel oče gledat, kako raste krompir. Skrbno si ga je ogledoval. Kazalo je, da bo lep pridelek.

Iz zamišljenosti ga je zbudilo čudno piskanje. Šel je za glasom in za brinovim grmom opazil dve čisto majhni srnici. Previdno je odšel proč, ne da bi se ju dotaknil. Vedel je, da se tega ne sme.Drugo jutro je spet šel tam mimo. Srnici sta bili še vedno tam. Vsake toliko časa sta se oglasili.Doma nam je povedab kaj je videl. V si bi ju radi šli pogledat, a nam oče ni pustil. Rekel nam je: “Če bojo jutri še tam, ju bom prinesel domov.”

In drugi dan zjutraj pride oče domov z dvema srnicama v naročju. Bili sta komaj še živi. Žalostno sta nas gledali, kot bi prosili, naj jima pomagamo.Kupili smo stekleničko z dudo in jima dajali piti mleko. Vsak dan sta v č spili in postajali vse bolj živahni. Hodili sta za nami po hiši in na polje. Če smo se jima skrili, sta se začeli oglašati.Po dobrih dveh tednih pa sta Piki in Miki – tako smo ju poimenovali – spet postali bolj žalostni. Zboleli sta. Dobili sta drisko. Neko popoldne je poginil Miki, drugi dan še Piki… Morali smo ju zakopati. Bili smo žalostni. Spraševali smo se: “Zakaj sta poginili? Smo jima dajali preveč mleka? Je bilo mleko premalo zredčeno? Premrzlo? Pretoplo?” Nazadnj  je oče sklenil: ‘:Moral bi ju peljati k veterinarju, da bi jima dal zdravilo. Če bi pomagalo… Čeprav smo ju negovali in hranili, jima nismo mogli dati tistega, kar bi jima dala mati za brinovim grmom na gmajni…”

Meni je ostal le žalosten spomin na srnici in fotografije v albumu…

To se je zgodilo leta 1995…

 

Miran Bajc, 5. r., šol. l. 1998/99

Višnje


“Sakramenski dež! Pa so šli polhi…”

Na naši jablani so se že bleščala rdeča jabolka in nas opominjala, da pri­haja jesen. “Domen,” sem rekel bratu, “bo treba kaj nastaviti polhom!”

Tako smo se – midva z Domnom, Sebastjan in Darjo – zmenili, da gremo ­v Belo na polhe. Mami sva rekla: “Mama, mi gremo na polhe v Belo. Tam < bomo tudi prespali.” Mama je najprej godrnjala, potem pa svajo le prepričala, da se nam nima kaj zgoditi, da je v Beli stara baraka, v kateri lahko prespirno, daje v baraki ognjišče, na katerem si lahko kaj skuhamo – pa še telefon imajo pri Ivaneu, pri Darjotovi in Sebastjanovi stari mami.In smo se odpravili. Domen je skočil na podstrešje po “rukzok” in očetovo čutaro za “šnopc”, ki se rabi pri lovu na polhe. Jaz pa sem hitro “narabutal” nekaj jabolk. Tudi britv”,e nismo pozabili. Mama nam je dala še štruco kruha, čokolado in bibito. Sli smo. Domen je nosil nahrbtnik, na mojem hrbtu pa so visele škrince.V Beli smo najprej napravili drva in v baraki zakurili ogenj. V kareti smo pripeljali nekaj sena za ležišče.Baraka je stara in majhna. Pokrita je s starimi korci in pločevino. Streha je obložena s kamenjem.Ob ognju je bilo prijetno toplo.

Zvečer smo šli nastavit polhom. Vzeli smo sekiro, škrince, jabolka in šnopc. Nasekali smo dolge “rakle” in nanje nataknili škrince. Nastavili smo jih na stare bukve, ki so kakor nalašč za polhe.

Polni pričakovanja smo se vrnili v barako. Kmalu pa je naše veselje zamenjala žalost. Začel je padati dež. Streha je prepuščala in voda je pritekla v barako. Prostor, v katerem sva spala midva z Darjotom, je zalila voda. Vsi štirje smo se stiskali v enem prostoru. Voda je pritekla tudi na ognjišče in pogasila ogenj.Zjutraj smo mokri in jezni pobrali prazne škrince z bukev in šli domov. Na Colu so se nam posmehovali, ker nismo nič ulovili. “Vi še toliko niste naredili!” smo jim odgovorili.

Kar se z Domnom spomniva, take noči v svojem življenju še nisva doživela.

 

Jernej Peljhan, 6. T., in Domen Peljhan, 4. T.; šol. l. 1998/99

Col


Štiriindvajset od sedemindvajset

S polhi me je zastrupil že moj stari oče. Dostikrat mi je pravil, kako jih je lovil. Tudi nekaj škrinc mi je dal…

Neko popoldne sem sklenil, da bom poskusil tudi jaz nastaviti polhom. Hitro sem napisal nalogo in hitel pripravit škrince…Za hišo nam raste lesnika. Njeni kisli plodovi so imenitna vaba za polhe. Lesnike sem narezal na koščke in jih nataknil na žico v škrincah. Polil sem jih tudi z žganjem, v katerem sem namakal klinčke. Ta vonj privabi polhe…S polnim nahrbtnikom škrinc sem odhitel proti Križni Gori… Nahrbtnik je bil težak in oprtnice so me tiščale. Ko sem prisopihal v Kamni vrh, sem z utrujenih ramen odvrgel nahrbtnik in si začel ogledovati, kje polhi mečejo z bukev žir in z lesk lešnikove lupine. Nato sem nasekal palice in pohitel z nas­tavljanjem, saj se je že začelo mračiti…

Domov sem se vrnil že v temi, tako da sta mama in tata že skrbela, kod hodim. Zaspal sem z mislimi na polhe…Ponoči sem se prebudil. Noč je bila jasna in mirna. Najraje bi vstal in šel pogledat, koliko se jih je že ulovilo. Zjutraj sem bil že zgodaj pokonci. Prišla sta Fride in Marko Krštofov. Z očetom so se dogovorili, na grejo na zajca. Pridružil sem se jim tudi jaz. Pod Križno Goro smo jo mahnili vsak po svoje…      Štiriindvajset od sedemindvajsetih škrinc je bilo polnih! Se najbolj sem bil vesel velikega polha, ki je meril štiri prste čez hrbet! Ulovil se je v “doplarco” – to je ena škrinca za dva polha. Dal mi jo je stari oče.

Na poti domov sem se pridružillovcem, ki so se vračali brez plena.

Za kosilo nam je mama pripravila polšji rižot. Vsi smo se do sitega najedli…

 

Marko Tratnik, 6. r.; šol. l. 1998/99

Žagolič


Zajcu je bilo podobno

Moj stari tata je lovec. Večkrat se z njim pogovarjam o njegovih lovskih dogodivščinah. Danes mi je pripovedoval to:            v

Nekega jesenskega dne sem je odpravil na lov. Cez ram  sem si dal puško in si oprtal nahrbtnik. Vzpenjal sem se po hribu za vasjo. Zelel sem pregle­dati pasti za lisice, ki sem jih imel nastavljene. Hodil sem od ene do druge, a vse so bile prazne. Te lisice so pa res prebrisane, sem si mislil in se odpravil proti domu. Mračilo se je, moral sem kar pohiteti, če sem hotel biti pred nočjo doma.

Kar naenkrat me na polju zmoti nekaj črnega. Bilo je podobno zajcu alil isici. Hitro sem se skril za drevo in opazoval.

Zdelo se mi je, da se premika. Hotel sem že streljati, pa sem si premislil. Stopil sem malo bliže, a žival ni zbežala. Seveda – saj ni bila žival, bilaje krti­na…

Tako je stari tata tudi tega dne prišel domov s praznim nahrbtnikom.

 

TADEJA Pregelj, 3. r, šol.l. 1993/94

Malo Polje


Ej, te lisice…

Moj tata je lovec in me pogosto vzame s sabo na lov. Seveda pa mu velikokrat odženem plen, ker zelo rad govorim. Navadno tudi ne morem biti pri miru in tako s šumi opozorim di vj ad na nevarnost.

Letos poleti pa smo imeli zanimiv lov kar okrog hiše. Doma imamo namreč purane, race, gosi in zajce, to pa je zadišalo lisicam, ki so se letos kar dobro razmnožile. Ponoči so se plazile okrog hiše in poskušale ukrasti kakšno žival. Purani, ki so bili varno ograjeni z mrežo, so se prestrašili iIi zakričali, kadar je lisica kopala okrog mreže.

Neko noč so se purani glasno zadrli. Tata je stekel k oknu in videl lisico. V tem trenutku pa je prišel avto. Verjetno se je lisica zmedla zaradi luči in stekla naravnost pod kolesa. Negibno je obležala. Mislili smo, da bo sedaj pred lisicami mir, toda pošteno smo se zmotili.

Kmalu po tem je bil tata en teden službeno odsoten.  o je šel, sem rekel, da bom ta čas jaz gospodar. Bolje bi bilo, da bi molčal. Ze prvo noč mojega gospodarjenja je lisica odnesla debelega purana. Zvečer smo ga namreč po­zabili zapreti. Z mamo sva šla pogledat proti izviru Sapotnika in videla perje ter pomečkano travo. Puran je bil zelo težak in ga ni upala nesti, temveč ga je vlekla. Mama se mi je smejala, ker sem se izkazal za slabega gospodarja.

V počitnicah se je brat javil, da bo on ponoči odganjal lisico. Napihnil si je blaiino in odšel ležat na balkon.

Zjutraj je rekel, da je vso noč prebedel, vendar lisice ni bilo. Mama pa mu je povedala, da se je bala, da ga zebe in je ponoči vsta­la. Ko je prišla na balkon, ga je vprašala, če je lisica že prišla, v odgovor pa je dobila samo glasno smrčanje. Potresla ga je za ramo, toda tudi to ga ni prebudilo. Lisice ponoči res ni bilo, saj je imela z ukrad n­im puranom pravo gostijo. Rad bi jo videl, kako se je oblizovala namesto nas.

Naslednji večer sva se z bratom dogovorila, da bova noč prebila v dnevni sobi. “Ali bo morda lisica pritekla skozi dnevno sobo!” se je jezila mama in naju podila spat. Midva se na njene pripombe nisva ozirala in sva noč trdno prespala v dnevni sobi. Zjutraj sva se počutila nekoliko zlomljeno, saj kavč ni tako udoben kot postelja.

Ko se je tata vrnil domov, sem mu veselo predal gospodarjenje.

Lisice so ponovno začele prihajati in tata jih je streljal kar skozi okno spalnice. Eno noč je ustrelil kar dve. Zvitorepke so bile še mlade in ne preveč izkušene. navadno so prišle okrog polnoči.

Slišal sem, da je to poletje pri več hišah v Višnjah lisica ukradla kakšno kokoš. Pri eni hiši je prišla ponjo kar v hlev.

Zgleda, da je lisic še polno in jih bomo tudi v zimskem času lovili. Takrat bodo še bolj predrzne, ker bodo težje prišle do hrane kot sedaj.

 

NIKO Bajec, 5. r.; šo1.1. 1993/94

Višnje